Šalabajzer.si

Ker so mi oni dan postregli kislo pekočo juho s kovinsko žlico. Kisla pekoča juha se ja je s keramično žlico.

Šalabajzerji, pfuj jebenti!

En kratek šalabajzerizem:

Naročim pico (tista prepognjena), začnem rezat in nekje na sredini pice zagledam en velik šopek las. Tega nekak ni v meniju in po mojih do sedaj zbranih informacija tud slučajno ne paše na pico.

Če greš tja na koncert, si lahko kupiš kaj za pit na enem od dveh šankov. Bedno se mi zdi, da moraš na zgornjem šanku čakat dve vrsti. Najprej moraš kupit nek listek, potem pa še enkrat v gužvo. To bi še prenesel, kot bi prenesel dva različna sistema na dveh šankih.

Ampak natakarji se lotevajo vrste na drugem koncu, ne pa tam, kamor se vključiš s svežim listkom. Na koncu si model ogleda listek, se nekaj porogljivo nasmehne, verjetno zaradi visoke kavcije, ki si jo plačal,  in ti da smrdeč pir v plastičnem kozarcu. Hvala kurcu, da ga vsaj lahko neseš notr, a moj kozarc je žal smrdel in pivo v njem tudi.

Žal lahko na koncu samo resignirano ugotovim, da so Kino Šiška šalabajzer. Fej.

V petek zvečer sem naročila hrano na dom. So povedali, da bo za počakat eno uro. Po uri in pol hrane še ni bilo in mi je brez opravičila  gospa povedala, da imajo gužvo in da bo še mal za počakat. No po dveh urah hrane še vedno ni bilo … in sem naročila hrano drugje.

Te so res šalabajzerji.

Pred dvema tedoma greva s punco v Areno v BTC, pa se odločiva, da nekaj spijeva. Natakarja sta bila dva in imela 4 zasedena mize ampak vseeno sva čakala skoraj 10 minut da sva lahko naročila 2x mojito. Bilo je ok, dobila Mojito z meto, zdrobljenim ledom in limeto. Po več kot pol ure to spijeva in se odločiva da naročiva še enkrat. Ko pride natakar mimo mu rečem, da bi še enkrat isto, nakar mi model reče, ja oprostite ampak začimb nimam več. Jaz pobulim kakšnih začimb???

Pa model reče ja to zeleno (meta) kar je notr. Mu rečem naj samo še v ista kozarca dolije sestavine pa bo pa malo manj ledu naj da, ker v prvem je bil skoraj sam led. Nakar dobiva čez 5 minut druge kozarce brez ledu, mete ali limete (v bistvu rum pomešan z mineralno vodo). Ko natakarju rečem da malo ledu pa bi res lahko dal, on notri nameče nekaj ledenih kock ne pa zdrobljeni led.

Ok sem si mislil mogoče je človek še nov pa je še malo trd.

Pred nekaj dnevi greva spet tam mimo pa se vsedeva 2 metra od dveh natakarjev, ki sta veselo debatirala in naju pogledovala. Po 5 minutah končno eden od pingvinov pride vprašat kaj bi rada. Jaz sem naročil kokakolo, punca pa en koktejl. Nakar natakar pa vpraša punco kateri koktejl bi rada in ona mu pokaže v ceniku (model gleda notr ene 5 sekund).

Ne vem mogoče sem nesramen, ampak meni se je zdelo, da bere iz katerih sestavin je sploh sestavljen da ga bo sploh znal skupaj spacati. Ok koktejl je bil kar v redu ampak jaz sem dobil toplo kokakolo in kozarec brez ledu. Ne vem kdo si želi piti toplo kokakolo, ampak natakarja to sploh ni zanimalo, želel je samo čimprej pobrati denar.

Mene v Vitaminčku več ne bodo videli.

Takih lolekov pa že dolgo ne. Po dolgem času gremo tja, naročimo par stvari, med drugim prebranac, navadno vešalico in dimljeno vešalico.

Za pojasnilo: vešalica je kos mesa, ki se ga pripravi ali navadno pečeno, ali pa je ta kos prej dimljen in nato pečen. Se pravi gre za enak kos mesa, le način priprave je drugačen. In ta kos mesa ni poceni!

Tako dobimo pečeno vešalico, namesto dimljene pa kos dimljene mastne šunke! seveda popizdimo, če se norca delajo al kak. Pravi kuharca da ne, da to oni imajo za vešalico. Ja super. Se pravi lahko jaz prodajam pečene podgane in trdimo da so to krajnske klobase. Nas pelje v kuhno, pokaže par kil težki kos mesa,  iz katerega potem režejo rezine in to prodajajo kot vešalico.  Čisti nateg in zavajanje.

Poleg tega temu istemu, ki je naročil vešalico še pozabijo prinest prebranac in ga dobi čez 20 min ko smo že vsi pojedli.

Šefe pa je iz distance gledal in posranec ni niti upal blizu prit in vprašat kaj je narobe, opravičilo,…, bilokaj. Nič! Rajši se je zadaj na skrivaj z kelnarjem pogovarjal kaj gnjavimo.

Nikoli več tja. Če se zlušta balkanska hrana, rajši par 100m naprej po Lentu, večkrat preverjeno odlična hrana!

V nedeljo 28.6.2009 sva se s fantom vračala domov iz dopusta. Pot naju je pripeljala mimo Pizzerije San Sebastiano (Kristan vrh 38B, 3241Podplat). Lačna in navdušena nad izgledom lokala, ustaviva. Lokal sprejme najmanj 100 ljudi, takrat pa nas je sedelo tam okoli 15 in niso vsi jedli/naročili hrane.

Ko sva kot zadnja gosta naročila pici, sem pogledala na uro. Po 20 min sva začela pogledovati na uro in opazovati postrežbo. Zasledila sva, da strežejo v 10 do 15 minutnih intervalih po dve jedi naenkrat. Po 45 minutah čakanja sva povprašala, kdaj lahko pričakujeva najini pici. Na to vprašanje pa sva dobila nepričakovan odgovor. Natakarica nama je jezno odgovorila, da si lahko greva ogledati delo v kuhinji in da sva pač zadnja naročila. Zaradi nesramnosti prosiva za račun. To prošnjo so ignorirali, zato greva v notranjost, kjer sva hotela plačati pijačo. V odgovor so nama zagrozili s policijo, slikali najino registrsko tablico, hoteli izvedeti najini imeni, prebivališče, zaposlitev… Kljub nastalemu kričanju in še vedno brez pic pa še vedno niso hoteli izdati račun. Po 55 min in obilici nepotrebnih besed sva dobila pici (v kartonu) in račun.

Lokal za tako kapaciteto ljudi in kot glavna dejavnost peka pic, si ne bi smel privoščiti, da sva v prazni gostilni čakala 55 min. Pri sosednjem omizju s 7 gosti so le ti dobivali hrano v intervalih po dva. Ko sta prva dva pojedla sta dobila hrano naslednja dva itd. Nisem navajena, da obravnavajo gosta na tak način in se tudi ne strinjam z njihovo NEPRIJAZNO postrežbo. Potrebna bi bila le lepa beseda in opravičilo za čakanje!

Le kam je šla prijaznost!?

Dostava pizzerije Hitri Gonzales, iz Maribora,  je totalno šalabajazasta.

Na pico sem čakal 2+ ure, tako da sem si raje potem sam skuhal kosilo, pico pa po njihovi “hitri” dostavi poslal nazaj, in iz telefona izbrisal njihovo številko.

Poleg tega pa mi gre na k…., stalna propaganda na Radio City, ker je pač solastnik picerije eden izmed članov ekipe Reporter Milan.

Zakaj pri nas ne uvedejo akcij kot v ZDA, kjer če ne dobiš pice v 30 minutah, jo dobiš zastonj? To bi bilo zanimivo …

Pri mojem prvem (in zadnjem!) obisku dotičnega lokala, so uspeli (prav impresivno, če pomislim) v dveh rundah koktejlov demonstrirati par najhujših napak, ki se človeku lahko pripetijo pri mešanju koktejla:

Koktejl naj bo ledeno mrzel!!! Najprej pride na mizo Martini 007 – na prvi pogled ni bilo z njim nič narobe, saj v short drinku ne plava led, ampak se za primerno temperaturo poskrbi v samem postopku priprave – mešanjem sestavin in ledu v mixing glassu ali shakerju (shaken ali stirred), led se naknadno odstrani. Končni rezultat – sobna temperatura (naj opomnim, da je bil topel poletni večer). Naslednji na tapeti Mojito – ker gre za tall drink,  bi moral kozarec biti poln ledu, a v njem ni plavala niti ena ledena kocka. Rezultat – nekaj precej podobnega, kot če bi s kozarcem zajel ne preveč bistro Ljubljanico. Pri natakarici smo si izborili kozarec ledu in popravili kar smo lahko…

Uporabi sveže sestavine!!! Edini koktelj večera, postrežen v kozarcu polnem ledu je bila Cuba libre. Končno! A že po prvem požirku alkoholno oplemenitene ledeno mrzle Coca-Cole – razočaranje. Slednja je bila povsem brez mehurčkov, očitno iz že predolgo odprte plastenke. Ne morem se izogniti teoriji zarote – mogoče ves “trud” s primerno hladno Cubo libre le zato, da bi spregledali zluftano Coca-Colo?

Da bi izboljšali končni vtis, smo si naročili še Absinth, ki ga baje tu postrežejo tako kot se zagre (kot sem slišala, naj bi natakarji celo nosili okrog vratu žličke za absinth – pa saj veste, kako gre priprava). Dobili smo – voila –  kozarčke absinta, na dnu katerih so počivali kupčki sladkorja. S tem si je Zajec (kar se nas tiče) zabil zadnji žebelj v krsto. Naj počiva v miru!

S kolegico greva v Art spraševat za plakate, ki jih na lastni spletni strani ponujajo kot “dobavljivo takoj”. Tiste dve točke k sta noter najprej rabta pol ure, da naj sploh porajtata, potem ko pa hočeva plakate, najprej sploh ne vesta za kaj se gre in potem pa stuhtata, da bo pa treba poklicat v City Park, če jih imajo, ampak ponavadi ravno teh k bi jih midve rade sploh nimajo. In ko končno prikliče frajlo v Cityju pol ure razlaga “da naj gre pogledat v skladišče ampak Barbara je pa ravno danes šla v Italijo po te plakate…” In frajla iz Cityja oblub, da bo poklicala nazaj in k stojiva tam pol ure, ji zateživa, da naj še enkrat pokliče tja in spet isti pogovor: “aja, morš v skladišče, ampak Barbara je pa ravn dons šla v Italijo…” Okej, rečeva midve, če greva lohk tacajt h sosed na kofe pa nej gre una u miru v skladišče.

Greva v Le petita. Naročiva 2 beli kavi Le petit z mrzlim mlekom. Modelu (arogantnemu, važnemu adonisu kafičev) se je skor odcufal in d če sva midve ziher d z mrzlim mlekom in mal d ni reku, sej sta prtegnene. Ja, ziher, kaj se maš sploh za vtikvat. In pol midve dobiva mrzu mlek s penco in na penci posip, za katerga sva potem ugotovile d je benko bela kava – namest kakava. In k začneva srkat, imava občutek, da imava tam noter samo mleko in ne kave!! in k naju Adonis kafičev vidi, da brskava z žlico po šalcah, se zadere: “kaj, punce, a je kej narobe??” “Am, ja, a ste pozabl klele kavo dat noter?” ” Ne, kava je blo tist na vrh pence kar sta vidve prejle pojedle…” A sploh treba kej komentirat?

In po tistem mleku greva nazaj v trgovino Art pogledat, če je tista frajla že pršla iz skladišča, Italije al bilo kje. Spet pol ure, da naj ženska porajta in že skor spet hoče klicat, nakar se od zadaj iz wcja zasliši:” Ej, ej, reč da tistih plakatov ni…”

Dihat, dihat, dihat …