Šalabajzer.si

Že drugič se je zgodilo, da si zjutraj odprem toast in najdem notri plesniv kruh. Pogledam rok trajanja, dva dni pred priporočenim. Ma f***f … prokleti šalabajzerji eni, there goes my breakfast.

Glede na to, da sem na nekaj forumih prebrala isto štorijo tudi od ljudi, ki kupujejo v Sparu, je verjetno bistvo problema že v nepravilnem pakiranju. In zaradi embalaže ustreznosti izdelka ne moreš preveriti, preden ga plačaš, prineseš domov in odpreš. No, zame je bilo dovolj 2x, hvala.

Fotki kot dokaz spodaj!

Ker njihovi potrebuje za odprtje enega iTunes računa (dve minutki dela) že en teden. Kljub telefonskemu klicu in e-mailu, na katerega še nisem prejela odgovora.

Če bi vedela, bi si ga naredila sama. Zdaj pa čakam nanj, ker sem jim ga v iStore celo plačala!

Pred časom mi je končno uspelo končat sestavljanko z 2000 kosi dimenzije 97x75cm. Naslednja naloga je bila okvirjanje in tako se nek dan ustavim v trgovini Art v CityParku v Ljubljani in povprašam, če okvirjajo tudi sestavljanke.

“Ja, seveda, sam zlep’te jo pa prnes’te.” Sem bil kar pozitivno presenečen. Ker se mi ni zdelo, da bi sestavljanko vozil večkrat sem vprašanje ponovil še kak teden kasneje pri drugi “prodajalki” in dobil isti odgovor. Super, si mislim (cepec naivni).

Dan zatem prinesem sestavljanko in gospodična mi pove, da sestavljanka ne more prevzet, ker ni nalepljena na lepenko. KAKŠNO LEPENKO? “Ja, če je na lepenki potem mi samo okvir naredimo in damo steklo čez.” Potem je nadaljevala, da moram kupit dve lepenki, ker je ena 100×70 in da lahko zlepim skupaj in bo ok. Da pa mi žal ne morem pomagat v tistem trenutku, ker pač ona ne more prevzet odgovornosti, da bo vse ok. Mimogrede, sestavljanka je zlepljena, zavita v papir in na plošči. Če prineseš plakat ga sami nalepijo na lepenko je še povedala. Verjetno pa bolje, da ne nosiš kakšnih slik na platnu…

Najbolj moteče pri vsej situaciji je bilo izgovarjanje na “sodelavke, ki samo nadomeščajo in ne vejo” in neusmerjenost v reševanje problema – njena edina rešitev je da bo napisala listek in opozorila ostale. Na koncu sem samo še odnesel sestavljanko in sem iščem novega “podizvajalca” – zdaj jo že cel teden vozim v avtu (s podrtimi zadnjimi sedeži), ker prostora zanjo v stanovanju nimam več.

Ša-la-bajzer, pfuj, jebenti!

Pred mesecem (in pol) sem naročil laptop, ki se ga zelo veselim. Ker je laptop obogaten z dodatnimi kontrolami, sem pričakoval, da bo trajalo vsaj kakšen teden / dva, da ga dobim. Super, ni pene. Pokličem čez 2 tedna, nič:”Bo naslednji teden”. Pokličem čez 3 tedne mi rečejo naslednji teden, pokličem 4 teden, mi rečejo naslednji teden.

Popenim pa mi ženska reče, da mi ona ne more nič pomagat. Ja kdo pa mi lahko pomaga, če ne ona. Zdaj jih mam dosti in če ne bo drugi teden, prekličem naročilo in grem iskat nekam drugam.

Skratka, njih sem izbral, ker so v javnosti znani po točnosti, vendar sem se očitno zelo zmotil

Če želiš prevoz kupljene robe, ti rečejo da pojdi na informacije. Tu se lepo zmeniš, cena je 21 evrov za 10-20km, vpraša te kdaj imaš čas in pokliče šoferja,  in ti potrdi.. Vse si zapiše na obrazec, ti pa seveda ne dobiš izvoda. Vse je ustno.

Tisti s.p., ki ti potem pripelje, pa seveda znori, ko mu nočeš plačati 42 evrov.  Saj s tem nič nima.

Na pritožbo ti Baumax odgovori,  da so ti vse lepo razložili (torej ti lažeš) in so ti namesto s kombijem pripeljali s tovornjakom  zaradi razkladanja.

Zakaj se ob naročilu ne podpiše naročilnica kjer se jasno zapiše vrsta in cena prevoza?

Trgovina Two Way v Ljubljani (BTC-hala A) ima zelo neolikane zaposlene. Prejšnji teden sem tam nakupovala oblačila in z majico v roki pristopila do prodajalke, da bi jo vprašala nekaj o ceni, ona me samo pogleda (brez pozdrava ali vsaj nasmeška) in mi po zastavljenem vprašanju obrne hrbet, hodi naprej proti garderobam in nekaj momlja. Sploh je nisem slišala kaj govori, pa še za njo sem mogla hodit kot en cucek. Imela sem občutek, da jo motim!!!

Par dni za tem pridem tja in iščem določeno trenerko, zato eno drugo prodajalko (tiste sem se izogibala), vprašam, kje imajo te trenerke, ki so jih imeli 2 dni nazaj, ona pa mi zapiha ZAPIHA v faco (tako naveličano, PAHHH) in kao mau obrne glavo po trgovini in reče “lej use kar je je tm”. JOOOOJ tok bi jo zviznla, pol pa jz vprašam če majo mogoče v skladišču, ker nemogoče da so 10 trenerk prodali v 2 dneh in reče “da ne ve”…. tišina… pa jz že jezno rečem če bi lahko mogoče slučajno, da ji ne bo krona odpadla, pogledala ali vprašala koga bolj izkušenega, če ve… in je šla vprašat sodelavko, ki je spet isto rekla kar je tm je tm.

Ej tok so lene, nesposobne, nič se jim ne da. Nikoli ne pozdravjo, ko prideš, ko greš,… Da ne govorim o tem da izvajajo redno prakso “sem lahko cent dolžna”, VSAKIČ ko plačam z gotovino in strankam pred mano, prosjačijo za ta cent (ne gre se za cent ampak za princip). To se mi je velikokrat zgodilo, torej to redno počnejo. Žal mi je všeč njihova roba, drugače že zdavnaj ne bi več tja hodila.

Šalabajzerke lene!

Big Bang City Park Lj je šalabajzer, ker zaposluje neusposobljene ljudi, ki jim je vseeno za stranke, o izdelkih ki jih prodajajo pa nimajo pojma.   Kje so časi,  ko so bili trgovci plačani od prodaje in se je vsak potrudil, da je vedel vse o vseh artiklih in je šel s tabo na blagajno, da se je videlo kdo je kaj prodal. Danes pa za pultom čakajo, da mine delovnik.

Da ne delamo krivice (ampak na žalost je tako, da nekaj slabih trgovcev meče slabo luč potem na vse) so tam zaposleni trije, ki so v redu. (mlajši fant, mlada vitka rjavolaska in svetlolasa gospa).

Ostalim pa bog (ali pa kdo drug) pomagaj.

… včeraj v Hervisu kupim nov smučarski komplet. Gospodična na blagajni, poklika EAN kode, zloži hlače in bundo, pove znesek in me vpraša “A rabte vrečko”??? Ja ne … seveda rabim vrečko če pa imam kup robe na pultu … in mi zaračuna še 0,15€ za vrečko.

Pa ja ok, nej si jih vtaknejo nekam, ampak VREČKO zaračunajo?

Novica nekega šalabajzerskega slovenskega PR podjetja nam tokrat oglašuje računalnik, ki ga pri nas seveda (še) ni možno kupiti. Ampak ok, tega itak nismo pričakovali. HP Wally je drugače sramežljiva kišta. Nekako se noče slikat od spredaj. Kdo bi vedel, a mogoče na portretu ne bi opazili nahrbtnika? Kar je seveda njegov glavni adut. Dvomim. Lahko bi ga slikali pod mostom s satelita  in bi ga še vedno opazili. Sploh pa, kdo želi računalnik, ki si svoje drobovje zadega na pleča in, kdove, odkoraka iz pisarne.

Ne, hecam se, sej je lep. Če dodam še to, da lahko izbirate med tremi velikostmi ruzačka, aaah, omedlevam.

Hm…

Prvobitni šalabajzer je seveda Mercator, ki je uvedel slabo preveden in prilagojen ameriški sistem. V ZDA stoji ob bateriji blagajn zelo pozoren prodajalec, ki ga ni treba loviti okrog kot v pofukanem Maxiju, in ki takoj priskoči na pomoč s kartico, če se kar koli zaustavi.

V slovenskem Šmrkatorju lahko zaman upamo na kaj takega. Da ne govorimo o pokvarjenih blagajnah, ki non stop trobezljajo o tem, da “teža ne ustreza skeniranemu izdelku položite izdelek nazaj v vrečko” pa jebemu mater a ne morete popravit zafukane blagajne, ki žre živce vsakemu normalnemu človeku? En prodajalec mi je rekel, da je celo Američani baje ne znajo popravit. Ja, laži komu drugemu, šalabajzer.

K temi: najhujše je čakat vrsto in gledat – ne vem, kako bi jim rekel – uporabnike? – teh blagajn med “delom”. Težko bi našel bolj nemočno čredo. Kaj jih žene k interakciji z mašino, če je že na začetku jasno, da je to losing game? Modeli ne pridejo niti čez prvi korak. Poskušajo stokrat skenirat isti izdelek. Se pogovarjajo z avtomati, čeprav očitno niso živi.

Kličejo asistenta za vsak najmanjši dvom, in seveda mora potem asistent narediti vse namesto njih. Na kaj me že to spominja? Mogoče na blagajno, na kateri dela človek, in ki je namenjena tej ciljni populaciji, torej vsem od ljudi, ki se jim ne da ukvarjat z avtomati, do nepismenih debilov, ki radi naključno tipkajo po zaslonu, medtem ko jim iz kotička ust teče slina. Avtomatske blagajne niso božično drevesce, namenjeno ogledovanju utripajočih gumbov na zaslonu, temveč pripomoček za hitro plačevanje.

Jebem vam maaaajku šalabajzersku hhhhk pfuj!