Šalabajzer.si

Pred mesecem (in pol) sem naročil laptop, ki se ga zelo veselim. Ker je laptop obogaten z dodatnimi kontrolami, sem pričakoval, da bo trajalo vsaj kakšen teden / dva, da ga dobim. Super, ni pene. Pokličem čez 2 tedna, nič:”Bo naslednji teden”. Pokličem čez 3 tedne mi rečejo naslednji teden, pokličem 4 teden, mi rečejo naslednji teden.

Popenim pa mi ženska reče, da mi ona ne more nič pomagat. Ja kdo pa mi lahko pomaga, če ne ona. Zdaj jih mam dosti in če ne bo drugi teden, prekličem naročilo in grem iskat nekam drugam.

Skratka, njih sem izbral, ker so v javnosti znani po točnosti, vendar sem se očitno zelo zmotil

Če želiš prevoz kupljene robe, ti rečejo da pojdi na informacije. Tu se lepo zmeniš, cena je 21 evrov za 10-20km, vpraša te kdaj imaš čas in pokliče šoferja,  in ti potrdi.. Vse si zapiše na obrazec, ti pa seveda ne dobiš izvoda. Vse je ustno.

Tisti s.p., ki ti potem pripelje, pa seveda znori, ko mu nočeš plačati 42 evrov.  Saj s tem nič nima.

Na pritožbo ti Baumax odgovori,  da so ti vse lepo razložili (torej ti lažeš) in so ti namesto s kombijem pripeljali s tovornjakom  zaradi razkladanja.

Zakaj se ob naročilu ne podpiše naročilnica kjer se jasno zapiše vrsta in cena prevoza?

Trgovina Two Way v Ljubljani (BTC-hala A) ima zelo neolikane zaposlene. Prejšnji teden sem tam nakupovala oblačila in z majico v roki pristopila do prodajalke, da bi jo vprašala nekaj o ceni, ona me samo pogleda (brez pozdrava ali vsaj nasmeška) in mi po zastavljenem vprašanju obrne hrbet, hodi naprej proti garderobam in nekaj momlja. Sploh je nisem slišala kaj govori, pa še za njo sem mogla hodit kot en cucek. Imela sem občutek, da jo motim!!!

Par dni za tem pridem tja in iščem določeno trenerko, zato eno drugo prodajalko (tiste sem se izogibala), vprašam, kje imajo te trenerke, ki so jih imeli 2 dni nazaj, ona pa mi zapiha ZAPIHA v faco (tako naveličano, PAHHH) in kao mau obrne glavo po trgovini in reče “lej use kar je je tm”. JOOOOJ tok bi jo zviznla, pol pa jz vprašam če majo mogoče v skladišču, ker nemogoče da so 10 trenerk prodali v 2 dneh in reče “da ne ve”…. tišina… pa jz že jezno rečem če bi lahko mogoče slučajno, da ji ne bo krona odpadla, pogledala ali vprašala koga bolj izkušenega, če ve… in je šla vprašat sodelavko, ki je spet isto rekla kar je tm je tm.

Ej tok so lene, nesposobne, nič se jim ne da. Nikoli ne pozdravjo, ko prideš, ko greš,… Da ne govorim o tem da izvajajo redno prakso “sem lahko cent dolžna”, VSAKIČ ko plačam z gotovino in strankam pred mano, prosjačijo za ta cent (ne gre se za cent ampak za princip). To se mi je velikokrat zgodilo, torej to redno počnejo. Žal mi je všeč njihova roba, drugače že zdavnaj ne bi več tja hodila.

Šalabajzerke lene!

Big Bang City Park Lj je šalabajzer, ker zaposluje neusposobljene ljudi, ki jim je vseeno za stranke, o izdelkih ki jih prodajajo pa nimajo pojma.   Kje so časi,  ko so bili trgovci plačani od prodaje in se je vsak potrudil, da je vedel vse o vseh artiklih in je šel s tabo na blagajno, da se je videlo kdo je kaj prodal. Danes pa za pultom čakajo, da mine delovnik.

Da ne delamo krivice (ampak na žalost je tako, da nekaj slabih trgovcev meče slabo luč potem na vse) so tam zaposleni trije, ki so v redu. (mlajši fant, mlada vitka rjavolaska in svetlolasa gospa).

Ostalim pa bog (ali pa kdo drug) pomagaj.

… včeraj v Hervisu kupim nov smučarski komplet. Gospodična na blagajni, poklika EAN kode, zloži hlače in bundo, pove znesek in me vpraša “A rabte vrečko”??? Ja ne … seveda rabim vrečko če pa imam kup robe na pultu … in mi zaračuna še 0,15€ za vrečko.

Pa ja ok, nej si jih vtaknejo nekam, ampak VREČKO zaračunajo?

Novica nekega šalabajzerskega slovenskega PR podjetja nam tokrat oglašuje računalnik, ki ga pri nas seveda (še) ni možno kupiti. Ampak ok, tega itak nismo pričakovali. HP Wally je drugače sramežljiva kišta. Nekako se noče slikat od spredaj. Kdo bi vedel, a mogoče na portretu ne bi opazili nahrbtnika? Kar je seveda njegov glavni adut. Dvomim. Lahko bi ga slikali pod mostom s satelita  in bi ga še vedno opazili. Sploh pa, kdo želi računalnik, ki si svoje drobovje zadega na pleča in, kdove, odkoraka iz pisarne.

Ne, hecam se, sej je lep. Če dodam še to, da lahko izbirate med tremi velikostmi ruzačka, aaah, omedlevam.

Hm…

Prvobitni šalabajzer je seveda Mercator, ki je uvedel slabo preveden in prilagojen ameriški sistem. V ZDA stoji ob bateriji blagajn zelo pozoren prodajalec, ki ga ni treba loviti okrog kot v pofukanem Maxiju, in ki takoj priskoči na pomoč s kartico, če se kar koli zaustavi.

V slovenskem Šmrkatorju lahko zaman upamo na kaj takega. Da ne govorimo o pokvarjenih blagajnah, ki non stop trobezljajo o tem, da “teža ne ustreza skeniranemu izdelku položite izdelek nazaj v vrečko” pa jebemu mater a ne morete popravit zafukane blagajne, ki žre živce vsakemu normalnemu človeku? En prodajalec mi je rekel, da je celo Američani baje ne znajo popravit. Ja, laži komu drugemu, šalabajzer.

K temi: najhujše je čakat vrsto in gledat – ne vem, kako bi jim rekel – uporabnike? – teh blagajn med “delom”. Težko bi našel bolj nemočno čredo. Kaj jih žene k interakciji z mašino, če je že na začetku jasno, da je to losing game? Modeli ne pridejo niti čez prvi korak. Poskušajo stokrat skenirat isti izdelek. Se pogovarjajo z avtomati, čeprav očitno niso živi.

Kličejo asistenta za vsak najmanjši dvom, in seveda mora potem asistent narediti vse namesto njih. Na kaj me že to spominja? Mogoče na blagajno, na kateri dela človek, in ki je namenjena tej ciljni populaciji, torej vsem od ljudi, ki se jim ne da ukvarjat z avtomati, do nepismenih debilov, ki radi naključno tipkajo po zaslonu, medtem ko jim iz kotička ust teče slina. Avtomatske blagajne niso božično drevesce, namenjeno ogledovanju utripajočih gumbov na zaslonu, temveč pripomoček za hitro plačevanje.

Jebem vam maaaajku šalabajzersku hhhhk pfuj!

Ker oglašuje modele, ki pri nas niso dobavljivi.

Primer 1: 2.11.09 - PR spročilo za HP Elite, ki so ga povzeli marsikateri mediji, je možno najti na spletnih straneh slovenskih prodajalcev šele kakih 14 dni po objavi novice (pred tem isknje poda rezulate samo na eno od mnogih kopij tega PR sporočila), dobiti ga pa seveda še ni možno, ker model ni na zalogi. Povezava v PR sporočilu predlaga, da si več o produktu preberemo kar na angleški strani, kjer zapovrh še ni informacije o ceni, niti o tem, kje je produkt možno dobiti v naši državi. Povezava je seveda na vstopno stran Hp.com/personal. Niti toliko se niso potrudili, da bi povezali na predstavitev produkta.

Primer 2: 23.11.09 – novico podjetja MA marketing o “Novih HP modelih” ponovno povzame nekritična slovneska medijska scena. Šalabajzarizem gre celo do te skrajnosti, da MA marketing v samem sporočilu napiše dobesedno za enega od dveh predstavljenih modelov: “prodaja modela HP Pro 3015 v Sloveniji trenutno ni predvidena”, pisci pri Mojem mikru pa seveda te besede ‘kopi-pejst’ ponovijo. Dobra predstavitev, ni kaj!

Ob tem se poraja vprašanje, ali je tudi MA marketing vse skupaj kopiral od angležev, morda so celo uporabili Google translate?

Bolj resno vprašanje pa je, zakaj pri nas praktično nobene svetovne znamke ne moremo kupiti na spletu in smo obsojeni na drugorazredno distribucijo s strani naših uvoznikov. Pa najsi gre za HP, Dell, Apple, Acer … Samo nekaj kilometrov čez mejo na sever ali zahod so ti produkti na voljo dejansko takrat, ko so predstavljeni v PR sporočilih in po neprimerno nižjih cenah.

Pri njih, preden podpišeš pogodbo o nakupu na obroke, plačaš 10 % aro. In če slučajno najdeš kje drugje boljšo ponudbo, adijo ara.

Ne upoštevajo ti je ne, če bi želel kupiti kak drug produkt. Pazite, da vas ne zavedejo.  Zato berite drobni tisk pri naročilu in v pogodbah Harvey Normana v Celju.

V letaku imajo akcijo za komplet nožev za 30€. Tja sem se odpravil in nožev med policami po 10ih minutah iskanja nisem našel. Zato stopim do bližjega zaposlenega in ga poprosim za pomoč. Ker gospa tudi ne najde nožev, pokliče prodajalko, ki je zadolžena za prodajo gospodinjskih pripomočkov. Meni pa je naročila naj počakam kjer sem.

Čakam 10 min … Čakam 20 min, od nikjer nikogar. Potem stopim do drugega zaposlenega. Tudi on ni našel nožev, zato je tudi on poklical to prodajalko gospodinjskih pripomočkov in mi naročil naj počakam tam kjer sem. Zopet čakam 10 min, 20 min…

Nato mi je prekipelo in grem z ostalo kramo na blagajno, kjer mi vse lepo blagajničarka spusti skoz nato pa jo še vprašam, če majo te nože. Nato ona spet pokliče prodajalko gospodinjskih pripomočkov. Svoje stvari že plačam nato čakam pri blagajni. Čez kakih pet minut pride prodajalka, blagajničarka jo vpraša, če imajo še nože in ona odgovori, da jih ni več.

A je bilo tako težko že na začetku stopit do tam, kjer sem čakal in mi to povedat, da ne bi čakal eno uro?

Pfej, banda šalabajzerska.