Sicer je tole že kakšne 4 mesece stara zgodba ampak ob branju prigod na predragem Šalabajzku si ne morem pomagati, da je ne bi objavila. Poleti (enkrat julija) smo – dva para – postali lačni ravno v Planetu Tuš v Kopru.
Posedemo se v Štorto v upanju na dobro kosilo, ki ga tako suvereno obljublja njihova tabla. Res je bilo nekaj gneče (90% restavracije polne – čeprav zakaj imet tako “veliko” restavracijo če je ne moreš shendlat) a je trajalo okoli 10 minut preden nas je sploh kdo pozdravil.
Naročimo pijačo, hrane, ki smo jo hoteli je po večini že zmanjkalo ampak ok, naročita fanta nekaj z žara, midve pa tako kot se za punčke spodobi solato 
Naročene Radenske so stale na šanku vsaj 15 minut preden smo jih dobili na mizo, še to po naknadnih prošnjah natakarju. Hrane seveda od nikoder… čeprav glej ga zlomka, sta dve mizi zraven nas dobili hrano veliko pred nami, čeprav sta prišli za nami (na eni mizi so celo dobili tisto, za kar je bilo nam rečeno, da ni več mogoče naročiti).
Po skoraj uri smo se odločili, da če niso sposobni v tolikem času spravit skupaj dve porciji čevapov in dve solati, naj si jih nekam vtaknejo in smo odšli v oštarijo zraven na kos pice. Da ne omenjam kakšne sposobne in olikane natakarje imajo…recimo samo, da ni zastonj ime Štor(ta).
Štorta je še šalabajzerjem v sramoto!
