V začetku septembra sva s punco (natančneje 8.9.2010) plačala agenciji Globalturist d.o.o. aranžma za Tunizijo, ki naj bi bil 14 dni kasneje in sicer 22.9.-29.9). Takrat sva si tudi oba rezervirala dopust v službi in ostale obveznosti.
Teden kasneje me z Globalturista kliče zelo prijazna gospodična in razloži, da je hotel, v katerem bi morala biti nastanjena, poln – naj ponovim, da je bil že teden prej plačan v polni ceni. Pojasnila je tudi, da se je celo dopoldne trudila, da nama najde drugo varianto (kako lepo od nje). Problem je bil v tem, da sva si rezervirala točno tisti termin, njihova nova ponudba pa je bila dan kasneje (to se je križalo z najino službo in obveznostmi), hotel ki so ga ponujali pa je bil navidez in po ocenah na tripadvisorju slabši, kot sva ga na začetku plačala.
Ker druge variante 5 dni pred najinim odhodom nisva našla, sva na žalost pristala na to. G. J.B. (direktor Globalturista) nama je zaradi vseh skrbi obljubil še brezplačni izlet in transfer do letališča v Zagrebu, saj je bil prvotni aranžma iz Ljubljane.
Na dan odhoda naj bi naju šofer pobral ob 7.15. Ker ga ob 7.25 še ni bilo, sem ga ves živčen (zaradi začetnih težav) klical in ugotovil, da se pelje v napačno smer. Super – poslali so nekoga “sposobnega”. Seveda sva se potem uspela zmeniti in usmeril sem ga v pravi konec. Dvajset minut kasneje smo bili na poti proti Zagrebu – seveda z zamudo. Vse lepo in prav, končno sem si oddahnil – zdaj pa ne more iti več nič narobe.
Bila je megla, peljali smo se 170-180 km/h, šofer pa je brezskrbno tipkal SMSe med vožnjo – sedaj vem zakaj! Na mejnem prehodu pa je šofer končno omenil, da imamo problem – pa še to najprej cariniku. Pozabil je osebno. Nisem mu nič zameril, saj ni sam kriv, da je v krvnem sorodstvu z direktorjem in da bo celo življenje nesposoben. Slovenski carinik ga je celo spustil naprej, zato pa nas je hrvaški carinik poslal nazaj.
Na meji se mu je potem uspelo dogovoriti s taksistom, ki naju je odpeljal do letališča, kjer sva za las ujela letalo. Na letališču seveda ni bilo nikjer nobenega predstavnika, ki bi nama dal vso potrebno dokumentacijo, tako da se še sedaj čudim, da sva sploh prišla do Tunizije samo z osebnim dokumentom.
Šalabajzerski je bil več ali manj tudi hotel, kjer sva bila še z dvema Hrvatoma nastanjena skupaj s polnim hotelom Rusov, Slovakov in Poljakov. Hrana je bila ogabna, lokacija nemogoča (odrezani od sveta, takoj za industrijsko cono je bila manjša veriga hotelov) – lahko si bil samo v hotelu ali pa v okolici hotela.
Cel teden (razen v sredo – zadnji dan pred odhodom) je bilo slabo vreme – oblačno in občasno dež. Hvala bogu sva šla na brezplačen izlet, ki so ga obljubili in sicer dvodnevni “safari” do Sahare in nazaj. Tukaj sva pa imela sončno vreme, tudi organizacija Atlas airtours je bila na nivoju, posebej pa bi pohvalila vodiča Davorja, ki je poskrbel, da je res vse štimalo!
Dogovorjeni smo bili, da nam na Globalturistu vrnejo denar za izlet, ko prideva nazaj, na podlagi predložitve računa. G. J.B. je takoj začel komplicirati, da to pa že ni izlet, ker traja dva dni in da toliko ne bodo plačali, da pa dobiva polovični znesek. Sedaj sva že tretji teden doma, o denarju ne duha in sluha. Včeraj je že punca klicala kdaj bodo nakazali in ji je g. Janko zagotovil, da bo danes sigurno nakazano. Ker danes še vedno ni bilo, kličem še jaz in meni pravi, da bo nakazano jutri.
Nato sem mu še enkrat omenil, da je bilo obljubljeno povračilo celotnega izleta in ne samo polovice pa me je samo odpravil, češ da so šli oni globoko v minus z najinim aranžmajen in da nimam več kaj praskat… Da pa bo nakazano in da nimam kaj skrbeti.
Pfej, šalabajzerji!
