Šalabajzer.si

S kolegico greva v Art spraševat za plakate, ki jih na lastni spletni strani ponujajo kot “dobavljivo takoj”. Tiste dve točke k sta noter najprej rabta pol ure, da naj sploh porajtata, potem ko pa hočeva plakate, najprej sploh ne vesta za kaj se gre in potem pa stuhtata, da bo pa treba poklicat v City Park, če jih imajo, ampak ponavadi ravno teh k bi jih midve rade sploh nimajo. In ko končno prikliče frajlo v Cityju pol ure razlaga “da naj gre pogledat v skladišče ampak Barbara je pa ravno danes šla v Italijo po te plakate…” In frajla iz Cityja oblub, da bo poklicala nazaj in k stojiva tam pol ure, ji zateživa, da naj še enkrat pokliče tja in spet isti pogovor: “aja, morš v skladišče, ampak Barbara je pa ravn dons šla v Italijo…” Okej, rečeva midve, če greva lohk tacajt h sosed na kofe pa nej gre una u miru v skladišče.

Greva v Le petita. Naročiva 2 beli kavi Le petit z mrzlim mlekom. Modelu (arogantnemu, važnemu adonisu kafičev) se je skor odcufal in d če sva midve ziher d z mrzlim mlekom in mal d ni reku, sej sta prtegnene. Ja, ziher, kaj se maš sploh za vtikvat. In pol midve dobiva mrzu mlek s penco in na penci posip, za katerga sva potem ugotovile d je benko bela kava – namest kakava. In k začneva srkat, imava občutek, da imava tam noter samo mleko in ne kave!! in k naju Adonis kafičev vidi, da brskava z žlico po šalcah, se zadere: “kaj, punce, a je kej narobe??” “Am, ja, a ste pozabl klele kavo dat noter?” ” Ne, kava je blo tist na vrh pence kar sta vidve prejle pojedle…” A sploh treba kej komentirat?

In po tistem mleku greva nazaj v trgovino Art pogledat, če je tista frajla že pršla iz skladišča, Italije al bilo kje. Spet pol ure, da naj ženska porajta in že skor spet hoče klicat, nakar se od zadaj iz wcja zasliši:” Ej, ej, reč da tistih plakatov ni…”

Dihat, dihat, dihat …