Šalabajzer.si

Že drugič se je zgodilo, da si zjutraj odprem toast in najdem notri plesniv kruh. Pogledam rok trajanja, dva dni pred priporočenim. Ma f***f … prokleti šalabajzerji eni, there goes my breakfast.

Glede na to, da sem na nekaj forumih prebrala isto štorijo tudi od ljudi, ki kupujejo v Sparu, je verjetno bistvo problema že v nepravilnem pakiranju. In zaradi embalaže ustreznosti izdelka ne moreš preveriti, preden ga plačaš, prineseš domov in odpreš. No, zame je bilo dovolj 2x, hvala.

Fotki kot dokaz spodaj!

Prvobitni šalabajzer je seveda Mercator, ki je uvedel slabo preveden in prilagojen ameriški sistem. V ZDA stoji ob bateriji blagajn zelo pozoren prodajalec, ki ga ni treba loviti okrog kot v pofukanem Maxiju, in ki takoj priskoči na pomoč s kartico, če se kar koli zaustavi.

V slovenskem Šmrkatorju lahko zaman upamo na kaj takega. Da ne govorimo o pokvarjenih blagajnah, ki non stop trobezljajo o tem, da “teža ne ustreza skeniranemu izdelku položite izdelek nazaj v vrečko” pa jebemu mater a ne morete popravit zafukane blagajne, ki žre živce vsakemu normalnemu človeku? En prodajalec mi je rekel, da je celo Američani baje ne znajo popravit. Ja, laži komu drugemu, šalabajzer.

K temi: najhujše je čakat vrsto in gledat – ne vem, kako bi jim rekel – uporabnike? – teh blagajn med “delom”. Težko bi našel bolj nemočno čredo. Kaj jih žene k interakciji z mašino, če je že na začetku jasno, da je to losing game? Modeli ne pridejo niti čez prvi korak. Poskušajo stokrat skenirat isti izdelek. Se pogovarjajo z avtomati, čeprav očitno niso živi.

Kličejo asistenta za vsak najmanjši dvom, in seveda mora potem asistent narediti vse namesto njih. Na kaj me že to spominja? Mogoče na blagajno, na kateri dela človek, in ki je namenjena tej ciljni populaciji, torej vsem od ljudi, ki se jim ne da ukvarjat z avtomati, do nepismenih debilov, ki radi naključno tipkajo po zaslonu, medtem ko jim iz kotička ust teče slina. Avtomatske blagajne niso božično drevesce, namenjeno ogledovanju utripajočih gumbov na zaslonu, temveč pripomoček za hitro plačevanje.

Jebem vam maaaajku šalabajzersku hhhhk pfuj!

Ko sva z dragim kupovala kuhinjo, sva med drugim šla tudi v M pohištvo v Kranju. Prišla sva okoli 18h (delo se je pač po stari navadi zavleklo) in povedala, katero kuhinjo si želiva (okvirna cena 3500€). Pa naju stara mama za pultom nakuri, da za take stvari je treba pridt ob 16h, da se vse to nariše itd., pa da sploh tistega ki to riše, ni, ker je na dopustu. Wtf, sej nimajo lih autocada, da bojo tkole rabil 3 ure, da narišejo 3 metre dolgo kuhinjo?! Dragemu sem seveda prav lepo naglas rekla: pojdiva, tukaj ne bova nikoli nič kupila!
Sva šla v sosednjo Lesnino (nekje okoli 18.20h). Povedala kaj želiva, je bila kuhinja v 3 minutah narisana, brez kakršnega koli kompliciranja, in sva kar lepo rekla za račun.

Nikoli kupovat v M pohištvu!
Pfuj, šalabajzerji!